Avtor: Drago Jančar funkcija: pisatelj Drago Jančar

»Mogoče bi moral dati naslov Zakaj sploh še pisati.«

»Naslov knjige je Zakaj pisati. Mogoče bi moral napisati naslov Zakaj sploh še pisati, in sicer zato, ker literatura nima več tiste vloge, ki jo je imela včasih.«

»Seveda literatura ima stik s politiko, ampak ne s političnimi programi, ampak z zgodbo, z metaforami, s simboli, z medčloveškimi odnosi in zapleti sproža v bralcu razumevanje družbenih razmer in izraža neko globljo resnico o svetu in posamezniku.«

»Zdi se mi, da nastaja neki rez – zaradi pohlepa izginja temeljna, globoka vsebina Evrope.«

»Zdi se mi, da le literatura to lahko stori. Nekoliko obupujem nad političnimi možnostmi, ki se zmeraj zataknejo ob medsebojnih konfliktih.«

»Mogoče so se zgodile prehude stvari, da bi bili ljudje sposobni nekega sočutja, empatije.«

»Ne verjamem, da literatura lahko direktno spreminja svet, lahko pa se na intimni ravni dotakne ljudi.«

»Zdi se mi, da je prišlo do neke majhne sprave tudi ob romanu To noč sem jo videl.«

»Estetika je mati etike.«

»Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času.«

»Vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov je v središču tega romana.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih.«

»Ko sem po nekem naključju naletel na tisto fotografijo, se je vse to, kar je bilo v mojem že skoraj nezavednem spominu, naenkrat sprožilo in zdrvelo v zgodbo tega romana.«

»Že čakam z velikim zanimanjem, kaj me tokrat čaka.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«

»čas, v katerem smo danes, pa se mu ne zdi toliko ubožen kot površen.«

»Literatura stopa čez robove, ruši tabuje in je včasih, kot je spomnil, označena celo za heretično.«

»Spreminjanje klasik se mu zdi absurd, še več, spominja ga na čas t. i. inženirjev duš.«

»pisatelj, ki noče biti v območju politične agitacije.«

»Evropa ni takšna, kot smo si jo predstavljali, da bo ob padcu Berlinskega zidu.«

»Težko je kaj reči ob tem. Seveda me veseli, ker imam takšnega bralca, ki živi s knjigami in ki tako misli o mojem pisanju. Je pa to mnenje, zlasti ker je neposredno in javno, zame tudi nekoliko obremenjujoče.«

»Slovenija premore odlične prevajalce, zaradi katerih skorajda ni knjige, ki je pomembna v evropskem kontekstu in ne bi bila prevedena v slovenščino.«

»Lažje mi je to umestiti v neki zgodovinski kontekst, čeprav je precej biografskih elementov v tej knjigi.«

»Prevajanje pomaga, da spoznaš avtorje.«

»Ne vem, ali obstaja evropska literatura. Se pa beremo, prevajamo, vedno bližje smo.«

»Jaz sem pisatelj. Kot politik bi se moral ukvarjati s popolnoma drugimi stvarmi.«

»Ne morem biti tiho, ko vidim, da gre kaj narobe.«

»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«

»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«

»To je tisto, kar je pri literaturi najlepše, da prideš v stik z nekom, neko popolnoma drugo kulturno izkušnjo, literatura pa ima to moč, da to prestopi.«